...pa še pivo na koncu bo bolj teknilo

Svet vrhunskega športa je krut, za mnoge od nas nerazumljiv oziroma predvsem pa zgolj črno bel – če si dober te kujejo v zvezde, če si slab te trgajo »kavč selektorji« po vsej zemeljski obli, dostikrat pa pozabljajo tudi tisti, ki bi ti morali stati nenehno ob strani. Le redkim uspe, le redki so tisti, ki lahko svojo športno pot kronajo z uspehi, ki jim tudi v nadaljnjem življenju odpirajo vrata in jim omogočajo življenje, ki si ga želijo. Večina jih zapušča gladiatorsko areno poškodovanih, bolnih, mnogokrat pozabljenih in predvsem prepuščenih samemu sebi in novi borbi…borbi za preživetje. Pa ne bom zdaj govoril o vrhunskem športu, le morda iztočnica za vse nas resne rekreativne športnike, ki se po svoje borimo v amaterski areni in želimo na svoj amaterski Olimp.

Morda bo za nekoga presenečenje, a ne morem reči, da bi se šport na moji vrednosti lestvici uvrstil na stopničke. Veliko je pomembnejših stvari v življenju, ki ti ga osmišljajo in ki ti na dolgi rok dajejo kvaliteto življenja. Seveda je pomemben, a še zdaleč ne tako zelo, da bi zaradi trpele ostale pomembne stvari v življenju. Šport bi za vse nas, ki ne bomo nikoli uživali posebnega statusa zaradi tega, moral predstavljati predvsem odklop od vsakodnevnega stresa, ohranjanje zavidljive psihofizične sposobnosti skozi čim daljše obdobje našega življenja (uspe nam, ko smo tudi v osemdesetih lahko še vedno aktivni) ter morda osvajanje za nas pomembnih Olimpov v družbi isto mislečih in pozitivnih ljudi. A seveda, lažje je to napisat ali prebrat kot dejansko to udejanjat 😊.

Problem je seveda naš Ego. Moj je v športu ogromen in kar nekaj časa sva se borila en z drugim, predno sem ga na nek način premagal oziroma sem mu obljubil, da bo nekoč, ko bo spet čas za to, lahko spet zasijal. Dovolj dolgo sem bil v resnem rekreativnem športu, dovolj veliko ljudi sem spoznal, da lahko z gotovostjo trdim, da nam lahko ego oziroma naši (pre)visoko leteči cilji povzročijo kar nekaj težav. Partnerji, otroci, prijatelji, kariera…vse je bilo mnogokrat na udaru, včasih tudi usodno. Pa je bilo vredno? Morda sem jaz poseben, a mislim, da tudi zlata olimpijska medalja ni vredna te žrtve! Če pa se sedaj pogovarjamo o nas rekreativnih športnikih in ugotavljamo ali je bila žrtev vredna zaradi uvrstitve na 30 mesto na nekem Ironmanu ali biti med 50 najboljših na UTMB…pa mislim, da se odgovor ponuja sam od sebe. A to ne pomeni, da se moramo zadovoljiti z lokalnimi tekmami najnižje ravni. Ne, daleč od tega!!! Prav je da sanjamo, nujno je da sanjamo in seveda obvezno moramo poskušati te sanje tudi nekoč uresničiti. A sanje naj bodo primerne temu, kar lahko dosežemo, ne da pri tem ogrozimo vse ostalo, ki naj bi bilo pomembnejše! Trenirajte v skladu s časovnimi zmožnostmi, ki vam bodo omogočale še kaj drugega kot le trening in regeneracijo po njem. Trenirajte v skladu z energijo, ki vam ostane po tem ko jo potrošite za najdražje in za delo, ki vam daje kruh na mizo. Trening uporabite za to, da naredite nekaj dobrega za svoje telo, za svojo dušo…za to, da se pogovorite sami s seboj in da ko pridete domov napolnjeni z neko novo energijo, le to delite z ostalimi. Ne rabite potem še pol dneva »dušiti« ljudi okoli sebe ali na različnih medijih o vašem počutju, tempu, kilometrih,… Rajši objavite lep sončni vzhod in prijateljem zaželite čudovit dan! Predvsem pa trenirajte pametno!!!

Če bi se moral nekam uvrstiti v moji sedanji športni poti, bi se uvrstil v »rusko šolo treniranja«. Torej, treniraj, treniraj, treniraj… Dokler peče in boli je vse ok! Treninga ni nikoli preveč! Seveda ima to svoje prednosti, a mislim da, predvsem na dolgi rok in za nas rekreativce to ni prava pot. Če malo pretiravam….sem se 30 let zbujal z bolečinami. Večinoma sicer zaradi muskelfibra, a zadnja leta tudi že (tukaj moja starost seveda nima nič zraven 😉 ) zaradi davkov, ki sem jih plačeval zaradi načina in količine treninga, ki sem ga opravil, zaradi prekratkega časa namenjenega regeneraciji ter tudi zaradi zanemarjenja treninga gibljivosti. Reševalo me je le to, da sem že deset let nazaj dobršen del svojega treninga posvetil tudi moči. A kljub temu se je moje telo v 18 urnem dnevnem ritmu (od tega je bilo še vedno skoraj dve uri namenjeno športu) počasi začelo upirati. Postajalo je utrujeno, motivacija za trening je padala, energija je izginjala, pojavljati so se začele prve poškodbe… Da sem odšel ven ali v telovadnico je bil kril le Ego…sam od sebe tega nebi storil, saj enostavno nisem imel moči. Potem sem si nekega dne nalil čistega vina, vključil v moj prihodnji športni načrt obe stvari na kateri prisegam - univerzalnost in trajnost, ter začel po dolgem času zopet uživati v športu. Seveda je imelo to za posledico, da sem spustil svoje ambicije in jih omejil le na prečkanje ciljne črte in ne več na rezultat…a bil sem svoboden. In občutek je super!!! Verjemite mi, ko se boste enkrat prenehali ukvarjati s tem kaj si drugi mislijo o vas (ja ja, tudi jaz sem bil tam), boste svobodni!
Torej moji dragi sotrpini… Ni vse v kilometrih, višincih, tempu... Če želite pri osemdesetih osvojiti s kolesom Vršič, preteči še kakšen polovični maraton, se aktivno igrati s svojimi vnuki ali pravnuki…potem morate vključiti v svoj trening tudi moč in gibljivost. Pred kakšnim letom sem »odkril« jogo, ki jo sedaj redno vključujem tudi v svoj tedenski ritem, vedno bolj pa jo vključujem tudi v svoje treninge v MM trening centru kot kombinacijo treninga moči in gibljivosti. Moram priznati, da sem po 40 letih ukvarjanja s športom začel na novo spoznavati svoje telo. Sedaj ko se lahko s stegnjenimi nogami z dlanmi dotaknem tal se počutim kot otrok, ki dobi liziko 😊 O moči pa niti nebi zgubljal preveč besed, saj je to pa osnova, ki bi jo moral poznati že vsak resen rekreativec. Brez moči bo vaša »kariera« veliko krajša in možnost poškodb veliko večja. Verjemite mi, nekaj sem pa že dal skozi 😊 Na dolgi rok vam bosta dva treninga moči in par sekvenc treninga gibljivosti na teden v zameno za 20 pretečenih kilometrov prinesla uvrstitev na VAŠ zmagovalni oder. To vam zagotavljam!

Pa še enkrat, pa naj zveni še tako kruto, isti kurac je, če ves svoj čas in energijo namenjate eni in isti športni disciplini dan za dnem in ste nato na neki tekmi 15-i ali 56-i! Razlika je le v tem, da boste pri uvrstitvi na 56. mesto imeli še kaj več od življenja, poskrbeli malo bolj za svoje dolgoročno zdravje in bili (velikokrat) prav zaradi tega zavedanja veliko bolj zadovoljni. Pa še pivo vam bo na koncu bolj teknilo 😉