Tekmovalnost - do kam?

V bistvu nas zavestna ali podzavestna tekmovalnost ženeta naprej, nam premikata svoje meje in nam na tak način dajeta zaupanje v svoje sposobnosti.
 

Zaradi premika mej, se razširi naše področje delovanja in nam daje nove možnosti ustvarjanja. Simple as that! Seveda tukaj v prvi vrsti govorim o tekmovalnosti samega s seboj in s svojimi preteklimi dosežki. V naši naravi je, da se ženemo za nečim več! In prav je tako! Vse do te mere seveda, da ohranjamo ravnovesje v življenju do te mere, da ostaja naš pogled na pomembne stvari v življenju kristalno jasen. Se ne najdete tukaj? Jaz mislim, da se! Tekmovalnost se kaže že v našem vsakdanjem življenju. Začne se že v naši družini. Vsak od nas teži, da bi bil čim boljši starš, čim boljši partner, čim boljši prijatelj. Dnevno iščemo (no, vsaj morali bi) načine kako presenetiti svoje partnerje, svoje otroke, jim pokazati kako veliko nam pomenijo in kako zelo jih imamo radi. Kaže se tudi pri prijateljih, saj se še vedno trudimo jim čim večkrat pokazati,  kako pomembni so v našem življenju. Kaže se konec koncev pri popolnih neznancih, saj poskušamo biti do njih čim bolj prijazni, narediti za njih nekaj dobrega in jim narisati nasmeh na obraz. In ko to storimo, zmagamo! Naj se sliši še tako egocentrično, ampak to je tudi naša zmaga! In še posebej veliko je vredna, ker za to ne pričakujemo popolnoma nič v zameno. Kaže se tudi v naših vsakdanjih hobijih. Umetnik želi ustvariti še večjo umetnino, tisti, ki meditira, želi še dlje časa ohranjati stanje brez misli, babica želi za svojega vnučka ustvariti še lepši gobelin…in mi športniki, želimo preteči več, odplavati hitreje, se povzpeti še na višjo goro…vse seveda do meje, ko naš pogled na realnost življenja in njegovo pomembnost ne postane zamegljen (kar sem pisal v prvem zapisu). Dejstvo je namreč, da ko nehamo tekmovati sami s seboj, takrat umremo! Ja, takrat je čas, da se zahvalimo nekomu za čas, ki nam ga je namenil na tej zemlji in prepustimo mesto drugemu.

Torej, postavljanje realno visokih ciljev, ki sovpadajo z ostalimi temelji tvojega življenja, je zame sprejemljivo in (morda) celo dobrodošlo. Zakaj bi se povzpeli zgolj na Kredarico, čeprav je že od tam pogled lep, če pa lahko gremo na sam vrh in tam uživamo pogled na vse štiri strani neba. Zakaj ne bi poskušali letos odteči svojega prvega maratonu, če ugotovimo, da imamo za to dobro osnovo in čas, ki ga lahko namenimo izpeljavi tega projekta. In konec koncev zakaj nebi poskušali drugo leto izboljšati svojega rekorda na maratonu Franja, če vemo, da so se okoliščine v našem življenju spremenile in nam sedaj omogočajo treniranje, potrebno, za dosego tega cilja. Vse se da narediti, če sta izpolnjena dva kriterija. V prvi vrsti ta, da imamo vedno pred očmi prioritete v življenju (kot je napisal Jošt), kamor v prvi vrsti sodi naša družina oziroma tisti, ki so nam najbližje. V drugi vrsti pa ta, da v našem početju še vedno vidimo smisel, kar pomeni uživanje ob vzpenjanju proti našemu zastavljenemu cilju. Ko sta ta dva kriterija izpolnjena, je samo nebo naša meja.

Puži je napisal, da je šport bežanje od problemov, ki jih imamo v življenju. Res je! In ni res! Šport je neke vrste zdravilo. Je zdravilo za naše fizične probleme in je zdravilo za naše duševne in srčne bolečine. In deluje! Prekleto dobro deluje! Šport je ozdravil marsikatero odvisnost, marsikatero tesnobnost, marsikateri problem, s katerim se srečuje sodobni človek. Šport nam daje tudi čas, da trezno razmislimo o določenem problemu, ga v miru preanaliziramo, morda najdemo nove rešitve in se na koncu vrnemo domov (ali kamorkoli drugam) z novo energijo, z novimi upi. Meni je v najtežjih trenutkih ogromno pomagal. Bil je neke vrste ventil. Bil je moj rešitelj! A hkrati je lahko tudi beg pred nerešljivimi problemi. Šport je namreč eno največjih bogastev, ki jih imamo, a hkrati ni Bog, saj ne more rešiti nerešljivo. Ko ta namreč postane pobeg na goro pred kruto resnico, je le vprašanje časa, kdaj se bo vse skupaj končalo. Slej ali prej bomo dosegli vrh, od koder se ne da več nikamor pobegniti. Slej ali prej se bomo morali spustiti nazaj v megleno dolino in se soočiti z dejstvi. Ni druge. Tako je življenje!

Na koncu pa bi se,  kot del nekega odgovora na prvi zapis, dotaknil le še vpliva našega rekreiranja na samo zdravje. Vem, da nisem pravi naslov, da pišem o tem kaj je zdravo in kaj ni. Konec koncev sem imel morda zgolj veliko srečo, da sem ušel iz tega ekstremnega brezna brez ene same poškodbe. A kljub temu sem mnenja, da teoretski zapisi kaj je zdravo in kaj ni, stojijo na zelo trhlih temeljih. Ne strinjam se, da je npr tek pogovornega tempa meja med »zdravim« in »nezdravim« ukvarjanjem z rekreacijo. To je tako, kot bi avto vozil po avtocesti neprestano 90km/h. Od časa do časa rabimo spucat ventile, tako na avtu kot v našem telesu. Pravi recept je, da mora biti naše rekreiranje tako intenzivno, pogosto, raznovrstno,…, da postane del naložbe za prihodnost. Naš glavni cilj ne bi smela biti zmaga na letošnjem Ljubljanskem maratonu (za kar v osnovi, brez tega, da je cilj zagotovljen,  potrebuješ na stotine kilometrov, neprestani fokus in odrekanje, dobro genetiko, več letno bazo…), temveč prihod v cilj tega istega tekmovanja pri šestdesetih, sedemdesetih letih. Biti vitalen v poznih letih življenja, premikati svoje meje tudi v tistem obdobju življenja in se takrat veselit vsakega nadaljnjega dneva življenja (namesto ga pričakovati v strahu pred končanjem). To je fokus h kateremu moramo stremeti.

Torej, letajte visoke, a hkrati nikoli ne odvrnite pogleda od bistva življenja.